Mogočen čarovnik nas je popeljal v preteklost
Po 30 letih smo se ponovno zbrali stari sošolci in sošolke, polni spominov in rahle nostalgije. Praznovali smo obletnico mature, dogodek, ki je ponovno združil ljudi iz različnih koncev, da bi skupaj obujali preteklost. Nihče med nami pa ni pričakoval, da bo ta večer dobil prav poseben čarobni pridih.
Ko smo v prijetnem ambientu restavracije že dodobra zakorakali v spomine, so se naenkrat ugasnile luči. V prostoru je zavladala napetost, nato pa se je iz teme pojavil skrivnosten mož v dolgem črnem plašču in širokim klobukom na glavi. Začel je z besedami, da nas bo nocoj popeljal nazaj v otroštvo. Čarovnik. Nihče ni vedel kdo ga je najel, bila pa je vsekakor najboljša popestritev večera. S preprostim gibom roke je čarovnik iz klobuka izvlekel star šolski zvonec, takšnega, ki je nekoč oznanjal začetek in konec odmora. V trenutku smo se spomnili vseh norčij in vragolij, ki smo jih ušpičili na hodnikih naše šole. nato je iz žepa potegnil prah iz spominskih knjig in ga pihnil v zrak. Nenadoma smo začutili vonj po krednem prahu, ki nas je spomnil na tablo, ob kateri smo nekoč trepetali pred učiteljevim spraševanjem. Toda to je bil šele začetek.
Čarovnik je nadaljeval z raznimi triki. Iz ene naših starih šolskih torb, ki se je čudežno pojavila na mizi, je izvlekel list papirja, naše zapiske iz matematike. Smeh je odmeval po prostoru, solze nostalgije so polzele po licih. Za veliki finale je vsakemu izmed nas v roko podal kos papirja z namenom, da napišemo željo, ki smo jo imeli kot otroci, pa je še nismo uresničili. Ko smo jih napisali, jih je zložil na kup, ki ga je pred našimi očmi spremenil v metulja, ki je poletel proti stropu in pospremil z besedami, da naše otroške sanje še vedno živijo. Priklonil se je in izpuhtel v noč. Počutili smo se spet majhni kot otroci.
Čarovnik nas ni le zabaval, temveč nas je za trenutek resnično popeljal nazaj v preteklost.