Artroza kolena še ne pomeni konca športnih aktivnosti

Dolga leta sem tisto rahlo bolečino v kolenu kar malo zanemarjala. Nisem se pretirano vznemirjala, saj sem bila prepričana, da gre zgolj za utrujenost ali kakšno manjšo poškodbo, ki bo minila sama od sebe. A počasi so se težave začele stopnjevati. Najprej sem začela čutiti neprijetno zbadanje pri hoji po stopnicah, nato pa še pri daljših sprehodih. Zjutraj sem se pogosto zbudila s togim, zategnjenim kolenom, ki je včasih kar zaskočilo.

Šele takrat sem se odločila, da poiščem pomoč. Po pregledu in rentgenu je specialist postavil diagnozo: artroza kolena. Priznam, da o artroza kolena nisem vedela veliko. Le to, da gre za obrabo sklepa in da ne gre za nekaj, kar bi izginilo samo od sebe. Bila sem zaskrbljena, saj sem se bala, da bo artroza kolena pomenila konec mojih vsakdanjih aktivnosti, na katere sem bila navajena.

Zdravnik mi je svetoval fizio terapijo, vaje za raztezanje in krepitev mišic ter zmanjšanje obremenitve sklepa. Začela sem počasi, najprej doma, nato sem obiskala fizioterapevtko in se kasneje pridružila skupini, kjer sem spoznala ljudi z enakimi izzivi. To mi je vlilo dodatne motivacije.

Z vsakim tednom sem čutila napredek. Koleno sicer še ni popolno, a spet lahko hodim brez bolečin, grem v naravo in se gibam sproščeno. Pri daljših poteh si pomagam z opornico, kadar pa čutim, da sem pretiravala, si brez slabe vesti vzamem dan počitka.

Artroza kolena je zdaj le še ena stvar, na katero moram paziti, ne pa nekaj, kar bi me zares oviralo. Naučila sem se živeti z njo in hkrati ohranjati svoj tempo. Ta sprememba mi je pokazala, kako pomembna je skrb za telo in kako velik učinek imajo lahko majhni, a dosledni koraki.

Poleg vsakodnevne rutine z vajami sem spremenila tudi način hoje in pazim, da ne preobremenjujem kolena po nepotrebnem. Tudi prehrani sem začela posvečati več pozornosti, vključila sem živila, ki podpirajo sklepe in zmanjšala vnos sladkorjev.